Popuajo moi,
strah ustavlja jim korak,
reilna misel vztrajno
prikrade se v glavo:
Da bi stopili v skrito,
sotesko svete zemlje.
Zapoved tja jim brani,
prekletstva se boje.
A strah pred preganjalci
zmaga strah pred vero,
v agoniji strani
vest utia glas.
Odgrnjena brljana
je zavesa in
odstrt pogled v aroben
svet cvetoih trat.
Orli izginjajo v viavah,
v meseini up e tli,
poslednja pesem pa odmeva,
ujeta v venosti!
A e se v jezi stresa
oskrunjen kraj na zemlji,
v vrtincu vetra je
ujeto cvetje s polj.
De drvi z oblakov,
blisk nebo razkolje,
grom glui uesa,
mraz pobeli breg.
Kam se skril bo lovek
pred srdom svete jeze?
Ve, da ni reitve,
a telo te sili v beg.
Kar meseno je,
spreminja se v kamen,
kri trdi se in
ustavljen je utrip.
Kaj dogaja z njimi se,
da gibi otrde
in njih korak
ni nikdar dokonan?
e danes vidi trumo
skal v dolini teme;
zdi se, da bee
pred srdom
venosti.
This lyric was posted anonymously. Not yet confirmed by Book of Metal.
